Lahko bi rekli, da smo s plesnijo v stiku na dnevni bazi. Čeprav je že beseda PLESEN močno stigmatizirana so lahko v živilsko predelovalni industriji predvsem pri pridelovalcih sira nekatere celo zaželene. No kmetovalcem na drugi strani pa predvsem na polju, v krmi ali nastilju lahko povzročajo kar precej problemov.

Tri najpogostejše vrste plesni s katerimi se najpogosteje srečujemo so plesni vrst Aspergillus, Fusarium in Penicillium. Poljske plesni (vrste Fusarium, Alternaria, Cladosporium, Diplodia, Gibberella, Helminthosporium) si lahko »pridelamo« že med samo rastjo predelka, bodisi zaradi neustreznega kolobarja (npr., preozek kolobar žita-koruza-žita), neustrezne obdelave tal, neprimerne ali neodporne sorte/hibridi, prisotnosti škodljivcev ter vremenskih ekstremov s spremljajočimi poškodbami rastlin (toča, poplave, suša). V Sloveniji smo letos zabeležili številne neljube vremenske dogodke, ki so se tekom poletja dobesedno vrstili. Zaradi tega je letos za pričakovati porast pojavnosti plesni, lahko tudi mikotoksinov.

Koruzna bulava snet
Slika 1: Koruzna bulava snet (Foto: Karin Zorko)

 

 

 

Polegla in od toče prizadeta koruza Polegla in od toče prizadeta koruza

Slika 2: Polegla in od toče prizadeta koruza (Foto: Karin Zorko)

 

 

Naslednja kritična področja so spravilo, transport ter skladiščenje surovin. Surovine se tekom spravila in transporta pogosto kontaminirajo z raznimi primesmi. Te ter neustrezni pogoji shranjevanja surovin (prevlažno ali pretople surovine ali preveč prisotnega zraka) so idealni za razvoj skladiščnih plesni (vrste Aspergillus in Penicillium).

 

Različne skladiščne plesni Različne skladiščne plesni Različne skladiščne plesni

Slika 3: Različne skladiščne plesni (Foto: Karin Zorko)

 

 

Ampak sam pojav plesni v surovini še ne pomeni, da imamo surovino tudi kontaminirano z mikotoksini. Zavedati se moramo tudi to, če plesni ne opazimo, da ni nujno, da mikotoksinov v resnici nimamo. Zato je dobro in tudi priporočljivo, da se poslužujemo analiz krme na prisotnost mikotoksinov.

Kaj pa sploh so mikotoksini? Mikotoksini (miko= gliva oz. plesen; toksin= strup) so toksični sekundarni metaboliti oz. presnovki plesni oz. gliv. Kdaj pa plesen začne proizvajati mikotoksine? Enostavno, ko se počuti v stresu- pomanjkanje vode in hranil, neprimerno okolje za njihov obstoj (npr., temperatura in vlaga).  Ti nevidni kontaminanti različnih surovin (žita, koruza, oreščki, oljnice, zelenjava, suho sadje…) predstavlja svetoven problem, saj je preko 25 % svetovnega pridelka okuženega z mikotoksini. Lahko imajo velik vpliv na zdravje in proizvodnjo živali ter ekonomičnost rej ter hkrati tudi na varnost hrane in prehransko varnost vsepovsod po svetu.

Z mikotoksini smo se načeloma v preteklosti srečevali le preko uvoza kontaminiranih surovin s predvsem vročih in vlažnih podnebnih pasov, ki so locirani razmeroma daleč od nas. No temu danes v resnici ni več tako. S podnebnim segrevanjem (dvig okoljskih temperatur, sprememba v oskrbi in razpoložljivosti vode, ekstremni vremenski pogoji), smo tudi v naših krajih plesnim zagotovili idealne pogoje za proizvodnjo mikotoksinov.

 

NAJBOLJ POGOSTI MOKOTOKSINI:  

Znanih je več sto mikotoksinov. Pogosti so zlasti aflatoksini, zearalenon, ohratoksini, trihoteceni (npr., deoksinivalenol, T-2 toksin) in fumonizini.

Zagotovo pa, ko pomislimo na mikotoksine dobimo takojšno asociacijo na aflatoksine. Pred leti je bil prav ta mikotoksin odgovoren za pojav »nove bolezni« in množičen pogin puranov (»Turkey X disease«, Anglija, 1962). Aflatoksin (krajše AF), prvi identificiran mikotoksin s svojimi različicami AFB1, AFB2, AFG1, AFG2 in njihovimi metaboliti proizvaja plesen vrste Aspergillus (npr., A. flavus in A. parasiticus), redkeje tudi Penicillium. Je toksin vročih in suhih območij (tropi, subtropi). Če ga zasledimo je najpogosteje v koruzi, žitih, bombažu in oreščkih. Posledice so zmanjšani prirasti, razne poškodbe organov, poškodbe DNA, slabša odpornost, potencialno je lahko tudi karcinogen. Aflatoksin B1 je potencialno lahko tudi nevaren za ljudi saj se v obliki aflatoksin M1 izloča tudi v mleko.

Zearalenon (krajše ZEA) proizvaja plesen vrste Fusarium (npr., F. culmorum in F. graminearum), tudi plesen vrste Gibberella. Je toksin vlažnih in hladnejših pasov. Posledice se kažejo predvsem v reprodukciji (hiperestrogenizem, podaljšane pojatve, tihe pojatve, neplodnost, v večjih dozah tudi abortusi, vaginitis, povečanje mlečne žleze telic), tudi zmanjšana konzumacija, padec proizvodnje, …

Ohratoksin (krajše OT) v različicah (A, B, C, D) proizvajajo plesni vrste Aspergillus (npr., A. ochraceus) in Penicillium (npr., P. viridicatum). Najpogostejši je Ohratoksin  A. Posledice pri večji izpostavljenosti so zmanjšani prirasti, moteno delovanje in poškodbe ledvic ter drugih organov.

Trihotecene proizvaja plesen vrste Fusarium. Razdeljeni so v dve skupini:

  1. Skupina A: (T-2 toksin, HT- 2 toksin, Diacetoksiscirpenol- DAS) najbolj pogost in tudi najbolj toksičen trihotecen A skupine je T-2 toksin. Proizvaja ga plesen vrste Fusarium (npr., F. tricinctum in acuminatum). Poleg padca konzumacije in manjših prirastov lahko opazimo tudi razne prebavne motnje z diarejo in krvavitvami črevesja. V velikih koncentracijah se lahko konča s poginom živali.
  2. Skupina B: (Deoksinivalenol- DON, Nivalenol- NIV, Fusarenon X) Deoksinivalenol (krajše DON) ali tudi vomitoksin je najpogostejši trihotecen B skupine. Proizvaja ga plesen vrste Fusarium (F. culmorum, F. graminearum, …). Je toksin vlažnih in hladnejših območij. Je težje vezljiv. Posledice so padec konzumacije, padec proizvodnje, imunosupresija, pri prašičih tudi bruhanje in podkožne krvavitve.

Fumonizini (FA1, FA2, FB1, FB2, FB3, FB4) so skupina mikotoksinov, ki jih proizvaja plesen vrste Fusarium (npr., F. proliferatum, F. verticillioides). So pogost kontaminant koruzne silaže v 

vlažnih in hladnejših območjih. Vamp jih le delno razgradi. Posledica je padec konzumacije, v velikih koncentracijah deluje tudi na poškodbe jeter in ledvic.

Ergotropni alkaloidi (EA) so skupina mikotoksinov, ki jih proizvaja plesen vrste Claviceps (npr., C. purpurea- rženi rožiček). Posledice so lahko precej hude, šepanje, zatekanje nog z nekrozo okončin/ušes/repov tudi diareja, izdatno slinjenje, povečana žeja, tresavica, …

Živali in ljudje jih v organizem vnesejo z zaužitjem, z vdihavanjem (inhalacijo) ali preko kože (dermalno). Pri živalih so najpogostejši vir mikotoksinov bodisi krma (žita, koruzna, silaže, …) ali pa nastilj (slama). Bolezen, ki nastopi zaradi izpostavljenosti mikotoksinom pa se imenuje mikotoksikoza.

Kako toksičen učinek bo imela kontaminirana surovina na uporabnika je odvisno predvsem od vrste in količine posameznih mikotoksinov, njihovih interakcij, dolžine izpostavitve, živalske vrste (monogastrične živali veljajo za bolj občutljive), starosti in spola ter predhodnega zdravstvenega stanja živali. Zelo pogosto je v kontaminirani surovini najden več kot en mikotoksin. To pa zato, ker so plesni zmožne proizvajati več kot eno vrsto mikotoksinov. Te možni sinergistični učinki so lahko zelo neugodni. Ne pozabimo, vrednosti različnih mikotoksinov se seštevajo, zato varne meje ni.

Mikotoksini imajo različne akutne kot tudi kronične vplive tako na živali kot ljudi. 

Prežvekovalci so razmeroma tolerantni na posledice mikotoksinov. Vampni mikrobi predstavljajo pomembno obrambno linijo, saj mikotoksine razgradijo na manj škodljive metabolite. Optimalno delovanje vampa in oskrbljenost živali zato tu odigrata zelo pomembno vlogo! Torej so pri slabše oskrbljenih živalih, živalih po telitvi, pri visoko proizvodnih živalih in tudi teletih posledice mikotoksinov pogostejše. Pogost pojav je padec konzumacije krme. Slednjo spremlja slabša prebava celuloze in slabša proizvodnja hlapnih maščobnih kislin ter slabša mobilnost vampa. Temu lahko sledi občuten padec prireje mleka (predvsem zaradi padca konzumacije), izguba telesne mase, plodnostne motnje (neredni ciklusi, tihe pojatve, slabša koncepcija, abortusi, pojatve pri brejih živalih) in splošno poslabšanje imunskega stanja živali. Posledice mikotoksikoz lahko vodijo tudi v druga obolenja (prebavne motnje, zasuk siriščnika, ketoze, zaostala posteljica, metritis- vnetje maternice, dvig števila SC, mastitis- vnetje vimena, zamaščena jetra, respiratorna obolenja, težave s parklji, …). Za nameček imajo predvsem akutne oblike mikotoksikoz z daljšo ali pa veliko izpostavljenostjo pogosto posledice tudi na moteno delovanje organov (npr., jetra in ledvica) in centralnega živčnega sistema. Določeni mikotoksini pa imajo celo kancerogen, mutagen in teratogen efekt.

Nekateri mikotoksini so lahko zaradi prenosa v mleko ali meso nevarni tudi za ljudi (npr., aflatoksin- AFM1). Kar sicer na srečo redko zasledimo. Da pa nebi sedaj začeli še dodatno omejevati konzumacijo živalskih proizvodov se je potrebno zavedati, da mnogo več mikotoksinov ljudje zaužijemo z rastlinsko hrano kot z hrano živalskega izvora.

 

PREVENTIVA:

Kako se zoperstaviti nevidnemu sovražniku? Ključnega pomena pri obvladovanju problematike mikotoksinov je dobra in strateška preventiva. Preventiva z ustreznimi agrotehničnimi ukrepi naj se začne že na polju ali travniku. Poskrbimo za primerno obdelavo tal, gnojenje, kolobar, varstvo rastlin, rastišče ter izbiro odpornih sort/hibridov.

Res je, vremena ne moremo nadzorovati, vendar če že pride do neljubih vremenskih dogodkov poskrbimo, da obsežnost škode ocenimo in presodimo smiselnosti nadaljnje uporabe. Vsekakor je priporočeno, da se siliranje/žetev ob ekstremnih vremenskih dogodkih s posledicami na pridelku opravi prej. Poškodovane rastline so idealen medij za razvoj plesni in/ali mikotoksinov. Zlasti ob takih primerih je priporočena uporaba silirnih dodatkov (npr., Chr. Hansen- Silosolve).

V času spravila krme poskrbimo za primerno skladiščenje (čistoča, temperatura, pH vrednost, vlaga, konzerviranje s čim manj prisotnosti zraka, …). V koritastih silosih poskrbimo za zadostni dnevni odvzem krme. Če vidimo plesni je potrebno ukrepati in zaustaviti njihovo rast (uporaba propionskih in drugih organskih kislin npr., uporaba Agrocid super sil).

Poleg rutinskih analiz krme in krmnih mešanic se priporoča naročiti še analize na prisotnost mikotoksinov.

V krmne obroke je že preventivno dobro vključiti vezalce mikotoksinov (npr. B.i.o tox Active 8). Nekateri mikotoksini so lažje vezljivi (npr., aflatoksini, ergotropni alkaloidi) in jih veže praktično vsak medij, ki ima veliko površino vezave (gline, stene kvasovk, …). Na drugi strani pa imamo mikotoksine (ZEA, DON, T-2), ki jih enostavni vezalci mikotoksinov ne vežejo, ker ti nimajo dostopnega mesta vezave. Tovrstne mikotoksine moramo pred vezavo deaktivirati in razgraditi.

 

Piramida vezljivosti mikotoksinov

Slika 4: Piramida vezljivosti mikotoksinov (prirejeno po DSM.COM)

 

Poskrbimo, da imajo živali v obrokih ustrezno količino puferskih dodatkov (npr., Phix up). Z slednjimi bomo v vampu mikrobom zagotovili za delovanje ustrezen in stabilen pH. Ne pozabimo, da dobro funkcionalen vamp predstavlja prežvekovalcem zelo pomemben obrambni mehanizem pred negativnimi učinki mikotoksinov.

Ker želimo imeti v hlevih robustne in dobro odporne živali, ki se bodo dobro zoperstavile izzivom je prav tako zaželeno, da v obroke vključimo krmne dodatke na osnovi kvasovk, ki so obogatene z MOS in β- glukani s katerimi krepimo imunost (npr., Celmanax). Ne pozabimo tudi na ustrezne vitamine (zlasti vitamin E, ki deluje kot antioksidant) in minerale.

Brez preventivnih ukrepov ali pravočasnega ukrepanja ob težavah bodo letos številni rejci imeli nepojasnjene težave v rejah. Ob tem ne pozabite pomisliti tudi na mikotoksine.

 

Avtorica: Karin Zorko, mag. inž. zootehnike (Animalis, d.o.o.)