DRISKE PRI TELETIH

DRISKE PRI TELETIH

Za teleta so prvi tedni življenja ključni. Že 24 ur po telitvi začne upadati pasivna imunost, ki jo tele prejme preko kolostruma. Teleta so za okužbe močno dovzetna zlasti v 2 in 3 tednu življenja, ko aktivna imunost še ni uspostavljena (Slika 1).

Slika 1: Prirejeno po Hoard's Dairyman: Optimum Health, … (junij, 2020).

Prav v tem obdobju so pri teletih poleg pljučnih obolenj pogosti pojavi drisk (Slika 2). O driski govorimo, ko se v blatu poveča vsebnost vode, povečata pa se tudi frekvenca iztrebljanja ter volumen izločenega blata. Tele pri blatenju ne dvigne ali umakne repa, zato je zadnja plat pogosto umazana. V vodenem blatu različnih barv (rjavkasto, rumeno, sivo, belo,…) sta lahko prisotna tudi sluz in kri (zlasti ob prisotnosti povzročiteljev Salmonella, Eimeria, Clostridium perfringens).

Slika 2: Tele z močno drisko (Foto: Karin Zorko)

Drugi spremljajoči znaki, ki jih zelo pogosto opazimo pri teletih z drisko so nezainteresiranost za okolico, umazane suhe nosnice ter mršava dlaka brez leska. Teleta zavračajo napoj kar neizogibno vodi v dehidracijo oz. izgubo telesnih tekočin. Za oceno dehidriranosti spremljamo obnašanje, vdrtost oči ter opravimo test gube vratu (ali angl. skin tend test) (Slika 3, Tabela 1). Pri tem testu spremljamo v kolikšnem času se koža povrne v prvotni položaj. Pri zdravih teletih se to naredi v manj kot sekundi.

Slika 3: Test kožne gube vratu (Foto: Karin Zorko)

Tabela 1: Prirejeno po Hoard's Dairyman: Catch dehydrated, … (julij, 2019).

Drisko spremlja vnetje črevesne sluznice, ki je krivo za slabšo absorpcijo hranil in vode. Teleta, ki so že tako v negativni energetski bilanci (omejena zaloga telesnih maščob), odklanjajo mleko, ki je njihovprimarni vir hranil. Rezultat sta poglobljena podhranjenost (vidno koščen križ, rebra, pleča) ter hipoglikemija (zmanjšanje sladkorja v krvi).

Tele, ki ima drisko in je dehidrirano, spremlja porušeno razmerje elektrolitov (padec vsebnosti natrija, kalija, klora). Pogosto se zaradi sprememb v acido-bazičnem ravnovesju tekočin v telesu razvije metabolna acidoza, padec pH-ja krvi. Nižji je pH krvi, močnejša je metabolna acidoza, slabše je stanje teleta (zdrava teleta= pH 7,35-7,45; potrta driskava teleta= pH 7,3-7,2; teleta nimajo volje oz. ne morejo vstati= pH 7,1; tele ki leži na boku in je tik pred poginom= pH okoli 7).

Teleta se ob vstajanju ne pretegnejo, na videz delujejo slabotno, zavzamejo nekontrolirano držo in krivijo hrbtenico. Veliko ležijo, imajo povešena ušesa in zgubijo sesalni refleks. Lahko razvijejo vročino, dobijo pridružene bolezni (septikemija- zastrupitev krvi, pnevmonija- pljučnica, poliartritis- vnetje sklepov), obležijo ter na koncu najpogosteje zaradi hude dehidracije lahko tudi poginejo.

Poleg številnih negativnih vplivov na zdravstveno stanje (dovzetnost za druga obolenja, stroški zdravljenja) in proizvodnje rezultate (dnevni prirasti, izenačenost z vrstniki), zaradi velikega deleža pogina ter s tem izpada podmladka driske močno vplivajo na prihodnost in ekonomiko črede.

NAJPOGOSTEJŠI POVZROČITELJI DRISK

Glede na povedano se pogosto vprašamo: »Kako do driske pri teletih sploh pride?«. Vzrokov za nastanek drisk je precej, najbolj pa k pojavu drisk prispevajo patogeni mikoorganizmi in napake v upravljanju črede.

PATOGENI MIKROORGANIZMI (bakterije, virusi, praživali) so zelo pogosto razlog za drisko pri teletih. Na potek driske vplivajo vrsta patogenega mikroorganizma, raven izpostavljenosti in infekcijski pritisk. Od mikroorganizimov so v hlevih zelo razširjeni kriptosporidiji, kokcidije ter rota virusi (Slika 4).

Slika 4: Prirejeno po Farmers Guardian: Calf scour- Best practice, … (oktober, 2018)

1. BAKTERIJE: Driske, ki jih povzročajo bakterije (Escherichia coli, Salmonella spp., Clostridium perfringens) so zelo pogoste takoj po telitvi, oz. v prvih dneh življenja novorojenega teleta. Od naštetih bakterij je Escherichia coli najpogostejša in tudi najbolj problematična.

Escherichia coli ali krajše E. coli povzroča bolezen, ki se imenuje kolibaciloza ali pogosto krajše kar bela driska. Bakterija, ki sicer stalno naseljuje črevesje, je tudi vedno prisotna v okolju- zlasti v slabih higienskih razmerah. Kolibaciloza se najpogosteje  pojavlja pri novorojenih teletih, ki s kolostrumom niso prejeli dovolj protiteles (premalo kolostruma, slaba kakovost ali prepozno) v prvih dneh življenja (1-5 dan življenja). Bolezen lahko poteka v več oblikah in sicer kot septikemija, dizenterija (driska), enterotoksemija (zastrupitev črevesja s toksini), pljučnica, poliartritis. Teleta so ne glede na obliko poteka bolezni močno dehidrirana, brez apetita in imajo močno smrdljivo drisko (vodena, sivobela do rumena). Prognoza je slaba.

2. VIRUSI: Virusne driske (Rotavirus, Coronavirus, BVD) najpogosteje nastopijo pri teletih do 3 tedna starosti. Problematične so, ker virusi hitro prodrejo v tanko črevo, kjer poškodujejo in/ali uničijo črevesne resice. Posledice so močne driske. Teleta so apatična, neješča, pogosto imajo vročino. Pri terapiji virusne driske sta najpomembnejša rehidracija (tekočina in elektroliti) ter podporna terapija. Če je tele okuženo samo z virusnimi povzročitelji drisk, zdravljenje z antibiotiki ni učinkovito. Če ima tele poleg virusnih povzročiteljev prisotne tudi sekundarne povzročitelje drisk (bakterije, praživali) pa je uporaba antibiotikov smiselna. Ključna je preventiva- vakcinacija visoko brejih živali, dobro upravljanje in napajanje kakovostnega kolostruma vakciniranih živali.

Rota virus se najpogosteje pojavlja pri teletih starih med 5 in 14 dni. Prizadane celice črevesnih resic v tankem črevesju, ki so odgovorne za absorpcijo hranil in vode. Rezultat je rumenkasto pastozno blato (Slika 5), ki se kaj kmalu stopnjuje v močne driske. Telesna temperatura je med 38 in 39.5° C.

Slika 5: Rumeno pastozno blato (Slika: Karin Zorko)

Korona virus se pojavlja pri teletih starih med 5 in 30 dni in je nevarnejši od rota virusa. Okužba prizadane črevesne resice tankega in debelega črevesja, prav tako pa  tudi celice zgornjih dihal. Poleg otežene absorpcije hranil in vode virus trajno poškoduje celice sluznice črevesja, pojavi se močna driska. Pogin telet je zato velik. Teleta, ki preživijo pa zelo pogosto zaostanejo v rasti za svojimi vrstniki.

3. PRAŽIVALI: Praživali oz. protozoji (Cryptosporidium parvum, Eimeria spp., Giardia duodenalis) večinoma povzročajo driske pri starejših teletih. Povzročitelji izločajo jajčeca oociste, ki so trdovratne in zahtevajo posebne pristope pri čiščenju in razkuževanju.

Cryptosporidium parvum oz. kriptosporidiji povzročajo drisko pri cca. 21 dni starih teletih. Ponavadi za kriptosporidiozo zbolijo teleta s slabšim imunskim sistemom. Taka teleta imajo srednjo močno drisko ki je belo/rumene/zelenkaste barve. Driska je ponavadi dolgotrajna, kronična in lahko vsebuje sluz, kri in neprebavljeno mleko. Okužena teleta z iztrebki v okolico izločajo jajčeca (oociste). Infekcijski pritisk je zaradi velikega števila izločenih jajčec v okolico izredno močan. Že eno tele ima velik potencial, da okuži vsa teleta. Bolezen je zoonoza, kar pomeni, da je možen prenos tudi na ljudi! Občutljivi so zlasti dojenčki in imunsko oslabljene osebe. Priporočeno je, da na kmetiji tem osebam preprečimo stik z živalmi.                                                                          

Eimeria spp. oz. kokcidije se pojavljajo pri teletih, ki so starejša od 3 tednov. Zbolijo predvsem manj odporna teleta, ki so izpostavljena stresnim situacijam. To so sprememba letnega časa na mrzlo/vlažno; prestavljanje telet z individualnih v skupinski boks, kjer jeveč telet v boksu, več blata, vlage … večji infekcijski pritisk in možnost za nastanek okužb. Teleta imajo tekočo drisko rjavo- zelenkaste barve (Slika 6), pogosto sta prisotna tudi kri (Slika 7) in sluz. Teleta so dehidrirana, slabo priraščajo ali hujšajo, lahko jih napenja. Sčasoma lahko razvijejo slabokrvnost (anemijo).

DRUGI DEJAVNIKI

Zelo pomemben dejavnik pri pojavu driske je upravljanje črede- zlasti pomankljiva higiena in napake v prehrani telet ter pri reji visoko brejih živali.

Prehrana oziroma napajanje telet imata zelo pomembno vlogo. Napake v napajanju kolostruma (prepozno, premalo, slaba kakovost, kontaminacija, premrzlo / pretoplo) so dokazano vzrok za slabše imunsko stanje telet in za večjo dovzetnost za nastanek bolezni. Kasneje pri napajanju mleka ali mlečnega nadomestka se srečujemo s prehitrimi zamenjavami, slabšo kakovostjo, slabšo pripravo nadomestka (grudice), prenažiranjem in pitjem v vamp (Slika 8).

Slika 8: Blato teleta, ki je pilo v vamp (Slika: Karin Zorko)

Poleg teh dejavnikov lahko na pojav driske vplivajo tudi sprememba rutine, prenaseljenost, teleta različnih starosti v skupnem boksu, stres, vreme (vlažno, mokro, mrzlo), prisotnost notranjih parazitov (predvsem pri pašnih živalih), prisotnost BVD v čredi.

UKREPI OB POJAVU DRISK

Prej, ko odreagiramo večje so možnosti za dober izzid.

Bolnega teleta čim prej izoliramo. S tem zmanjšamo infekcijski pritisk in verjetnost prenosa povzročitelja na zdrava teleta. Hitri diagnostični testi za povzročitelje driske pri teletih (npr., Huve- check calf scour 4, Slika 9) so nam lahko v pomoč pri nadaljnih ukrepih.

Slika 9: Diagnostika povzročiteljev drisk (Slika: Karin Zorko)

Dejstvo je, da tele, ki ima drisko, izgublja veliko tekočine (lahko izgubi tudi do 20 % več tekočine kot normalno zdravo tele). Zato je nujno ob driski teletu dati dovolj tekočine, soli, elektrolitov (kalij, natrij, klor), glukoze (taka, ki ne draži črevesja) in puferskih snovi. Pogosta napaka, ki jo ob pojavu driske pri teletu je, da mu odtegnemo mleko, ne omogočimo pa mu dovolj rehidracije. Ključna je rehidracija, rehidracija in še enkrat rehidracija (npr., z Rehymedom). Pogosto se premalo zavedamo, kaj rehidracija resnično pomeni, koliko tekočine tele dejansko potrebuje, da zadosti vsem svojim dnevnim potrebam. Spodaj je praktičen prikaz v številkah, ki nakazuje, koliko tekočine potrebuje 50 kg težko tele s 6 % dehidracijo.

Pri pripravi rehidracijskih pripravkov dosledno upoštevamo navodila proizvajalca ter smo pozorni na to ali se rehidracijski pripravek dodaja v vodo ali mleko. Teleta, ki so dehidrirana manj kot 8 % in imajo normalno voljo za pitje, napojimo oralno z elektroliti. Če je tele bolj dehidrirano in nima volje do pitja, ga napojimo preko sonde ter o stanju teleta obvestimo veterinarja. Zelo dehidrirano tele (10-15 %) bo potrebovalo tudi intravenozno terapijo.

Teleta ob pojavu driske ne smemo stradati in postiti od mleka! Mleko v začetnem obdobju življenja predstavlja primarni vir energije ter hranil. Če tele odklanja napoj mleka, izpustimo največ en napoj. Tele ob slabem počutju še vedno potrebuje energijo za okrevanje.

Poleg naštetega se ob driski uporabljajo tudi oglje, glina, pektini in druge podobne snovi, ki delujejo kot absorbenti. Pomagajo vezati in absorbirati škodljive snovi v prebavnem traktu ter lahko pripomorejo k temu, da driska ni tako močna. Potrebna pa je previdnost pri njihovem doziranju in uporabi. Lahko upočasnjijo pasažo skozi črevesje in vežejo tudi nekatere koristne snovi (vitamine in minerale).

Med ukrepanjem spremljamo stanje. Dolga terapija z antibiotiki lahko vodi v ponovno drisko, saj antibiotiki pobijemo tudi koristne bakterije, ki so prisotne v prebavilih. V takih primerih je priporočeno ob terapiji teletom dati probiotik (npr. Prolyt pack, Lactiferm vit).

PREVENTIVNI UKREPI PROTI DRISKAM PRI TELETIH

Cilj vsakega govedorejca mora biti vzreja zdravih in vitalnih telet brez izgub in nepotrebnih stroškov zdravljenja.

Če imamo probleme z driskami pri teletih, se vprašamo, koliko živali je problematičnih, kakšni so splošni simptomi, kje je največ težav (individualni ali skupinski boksi), kakšna je raven higiene in kakšen je protokol krmljenja in prav tako tudi, ali je pred kratkim prišlo do izrednih dogodkov ali sprememb, ki bi bili lahko krivi za trenutno stanje z driskami.

Nato razmislimo, kje na kmetiji so kritične točke, ki so potrebne izboljšave. S svetovalcem ali veterinarjem sestavimo delovne protokole (npr. ravnanje in napajanje kolostruma, protokol ob pojavu drisk, protokol čiščenja in razkuževanja boksov), da bomo ob različnih situacijah znali odreagirati sami in tudi preostali družinski člani oz. zaposleni na kmetiji.

Pri teletih moramo razmišljati za nazaj. Že v dobi reje presušenih krav ter reje visoko brejih telic smo pozorni na matere ter razvijajoč plod v njih. Pozorni smo na zelo dobro higieno in udobje (Slika 10), na prehrano (kondicija živali, tvorba kolostruma) ter na pogoje reje (vročinski stres- hlajenje, nega parkljev…). Idealno bi bilo, da presušene krave ne bi bile uhlevljene skupaj z visoko brejimi telicami.

Slika 10: Uhlevitev presušenih krav (Foto: Karin Zorko)

Če imamo veliko pojavnost drisk pri teletih razmislimo o preventivni vakcinaciji brejih živali, ki spodbudi nastanek protiteles proti povzročiteljem drisk (E.coli, rotavirus, coronavirus). Kolostrum vakciniranih živali je zato bolj bogat s temi protitelesi in učinkoviteje pripomore k boju proti povzročiteljem drisk v zgodnjem poporodnem obdobju.

Živali tik pred telitvijo ločimo iz skupine v očiščen in razkužen porodni boks. Če je potrebna pomoč pri telitvi, pazimo, da asistiramo kar se da sterilni in da s svojo prisotnostjo ne povzročamo dodatnega stresa. Tele ob rojstvu nima dovolj protiteles, ki bi ga zaščitila pred boleznimi, zato je zelo dovzetno za okužbe. Po telitvi ga previdno očistimo in čim prej odstranimo od matere, da ne pride v stik z njenim blatom (vir povzročiteljev) ter mu razkužimo popek.

Vsak ukrep, ki teletu zagotovi dober začetek življenja, je izjemno pomemben. Novorojeno tele namestimo v dovolj velik, svetel, zračen ter vedno dobro očiščen in razkužen individualni boks, ki je dobro nastlan! (Slika 11). Tako minimiziramo izpostavljenost teleta povzročiteljem.

Slika 11: Tele v čistem individualnem boksu (Foto: Karin Zorko)

Tele čimprej napojimo s čistim kakovostnim kolostrumom, nekontaminiranim z iztrebki. Kakovost spremljamo s kolostrometrom- več kot 50 mg / ml IgG; ali refraktometrom- več kot 24 % po Brixu ali več kot 74 g / L IgG. Idealno je, da tele v 12 urah zaužije za vsaj 10 % svoje telesne mase kolostruma (40 kg tele naj v 12 urah zaužije 4 L kolostruma). Pri napajanju pazimo, da zaradi prenosa bolezni najprej napojimo novorojena teleta, nato starejša zdrava šele na koncu pa bolna teleta. Pri napajanju pazimo na higieno opreme, ustrezen napoj (količina, kakovost, temperatura) in tehniko napajanja. Ko napajamo teleta, bodimo pozorni na to, kaj vidimo, vohamo, slišimo in si opažanja/spremembe zapišimo. Ko končamo z napajanjem bolnih telet poskrbimo, da opremo temeljito očistimo in razkužimo, ne pozabimo niti na svoje roke, oblačila in škornje (nekatere bolezni so zoonoze!).

Ker povzročitelji lahko v okolju preživijo dolgo časa (umazano, vlažno), je treba med vzrejo telet poskrbeti za dosledno higieno individualnih (Slika 12) in skupinskih boksov. Sem sodi čiščenje s Kenosanom in razkuževanje s Kenocoxom, ki je edino v Sloveniji registrirano razkužilo, ki deluje proti sporam kriptosporidijev. S tedenskimi protokoli čiščenja in razkuževanja boksov za vsakim teletom minimiziramo nevarnost za pojav drisk.

Slika 12: Pranje iglujev (Foto: Karin Zorko)

Prav vsi preventivni ukrepi, pri katerih bomo dosledni in natančni se bodo obrestovali. Z opazovanjem živali in primernimi zootehničnimi ukrepi zato poskrbimo, da pojavnost drisk, kolikor je mogoče, zmanjšamo in lahko uživamo ob dobrih rejskih rezultatih naše črede.

Avtor: Karin Zorko mag. inž. zootehnike (Animalis, d.o.o.)