PLESNI:

Kmetje se srečujejo s plesnimi na polju, v krmi (Slika 1 in 2) ali pa v surovinah namenjenih za nastilj.

 
Slika 1 in 2: Plesen v travni in koruzni silaži (Foto: Karin Zorko)


Kako oz. kje pa si jih lahko »pridelamo«? Najpogosteje izvirajo iz polja ali pa s skladišča.  

a) Poljske plesni (npr., vrste Fusarium, Alternaria, Cladosporium, Diplodia, Gibberella), se lahko pojavijo že med rastjo predelka. Možni vzroki so preozek kolobar žita-koruza-žita, neustrezna obdelava tal, neprimerne ali neodporne sorte/hibridi, prisotnost škodljivcev ter vremenskih ekstremov s spremljajočimi poškodbami rastlin- toča, poplave, suša, ...

b) Skladiščne plesni (npr., vrste Aspergillus in Penicillium) se lahko pojavijo zaradi kontaminacije z raznimi primesmi tekom spravila pridelka, še pogosteje pa zaradi neustreznih pogojev shranjevanja surovin (prevlažne ali pretople surovine ali preveč prisotnega zraka).

Od zgoraj omenjenih se v praksi najpogosteje srečujemo z vrstami Fusarium, Aspergillus in Penicillium.

 

MIKOTOKSINI:

Po definiciji so mikotoksini (miko= gliva oz. plesen; toksin= strup), toksični sekundarni metaboliti oz. presnovki plesni oz. gliv.

Ampak pozor! Sam pojav vidnih plesni v surovini še ne pomeni, da imamo surovino tudi kontaminirano z mikotoksini. In nasprotno: če plesni ne opazimo, ni nujno, da mikotoksinov v krmi nimamo.

Ti nevidni kontaminanti različnih surovin predstavljajo resen svetoven problem, ki lahko ogrozijo zdravje živali ter navsezadnje tudi prehransko varnost vsepovsod po svetu. Ocenjeno je, da je preko 25 % svetovnega pridelka okuženega z mikotoksini.

NAJBOLJ POGOSTI MIKOTOKSINI:

Do sedaj znanih mikotoksinov je že več kot sto. Najpogosteje zasledimo:

1.) Aflatoksin (krajše AF) je najbolj znan mikotoksin. Je toksin vročih in suhih območij (tropi, subtropi). Proizvaja ga plesen vrste Aspergillus (npr., flavus in A. parasiticus), redkeje tudi Penicillium. Najpogosteje ga najdemo v koruzi, žitih, bombažu in oreščkih. V Sloveniji ga najpogosteje uvozimo s krmo. Zaradi podnebnih sprememb lahko v prihodnosti pričakujemo vedno več težav z aflatoksini.

2.) Zearalenon (krajše ZEA) je toksin vlažnih in hladnejših pasov. Proizvaja ga plesen vrste Fusarium (npr., culmorum in F. graminearum), tudi plesen vrste Gibberella.

3.) Ohratoksin (krajše OT) v različicah (A, B, C, D) proizvajajo plesni vrste Aspergillus (, A. ochraceus) in Penicillium (npr., P. viridicatum). Najpogostejši je Ohratoksin A.

4.) Trihotecene proizvaja plesen vrste Fusarium. Razdeljeni so v dve skupini:
Skupina A: (T-2 toksin, HT- 2 toksin, Diacetoksiscirpenol- DAS) najbolj pogost in tudi najbolj toksičen trihotecen A skupine je T-2 toksin. Proizvaja ga plesen vrste Fusarium (npr., F. tricinctum in F. acuminatum).
Skupina B: (Deoksinivalenol- DON, Nivalenol- NIV, Fusarenon X) DON oz. tudi vomitoksin je najpogostejši trihotecen B skupine. Proizvaja ga plesen vrste Fusarium (F. culmorum, F. graminearum, …). Je toksin vlažnih in hladnejših območij.

5.) Fumonizini (npr., FA1, FA2, FB1, FB2, FB3, FB4) so skupina mikotoksinov, ki jih proizvaja plesen vrste Fusarium (, F. proliferatum, F. verticillioides). So pogost kontaminant koruzne silaže v vlažnih in hladnejših območjih.

6.) Ergotropni alkaloidi (EA) so skupina mikotoksinov, ki jih proizvaja plesen vrste Claviceps (npr., purpurea- rženi rožiček).

 

VIRI OKUŽBE IN POSLEDICE MIKOTOKSINOV:

Za živali so najpogostejši vir mikotoksinov krma (žita, silaže, …; Slika 3) ali pa nastilj. V organizem jih lahko vnesejo na različne načine (z zaužitjem, z vdihavanjem ali pa preko kože).

 
Slika 3 in 4: Plesniva koruzna silaža (Foto: Karin Zorko)


Zelo pogosto je v kontaminirani surovini najden več kot en mikotoksin. To pa zato, ker so plesni zmožne proizvajati več kot eno vrsto mikotoksinov. Možni sinergistični učinki več mikotoksinov so lahko zelo neugodni. Ne pozabimo, vrednosti različnih mikotoksinov se seštevajo, zato varne meje ni!

Bolezen, ki nato lahko nastopi zaradi izpostavljenosti mikotoksinom, se imenuje mikotoksikoza. Kako toksičen učinek bo imela kontaminirana surovina na uporabnika je odvisno od mnogih dejavnikov (vrsta in količina posameznih mikotoksinov, njihove interakcije, dolžina izpostavljenosti, živalska vrsta, starost in spol, predhodno zdravstveno stanje, …).  

Mikotoksini imajo lahko različne akutne kot tudi kronične vplive. Prežvekovalci so za razliko od monogastričnih živali razmeroma tolerantni na posledice mikotoksinov. Vampni mikrobi predstavljajo pomembno obrambno linijo, saj mikotoksine razgradijo na manj škodljive metabolite. Optimalno delovanje vampa in oskrbljenost živali zato tu odigrata zelo pomembno vlogo! Posledice mikotoksinov so zato pogostejše zlasti pri slabše oskrbljenih živalih, živalih po telitvi, pri visoko proizvodnih živalih in tudi teletih. Kot prvo je pogosto opaziti padec konzumacije krme (zlasti DON, tudi AF, ZEA, Trihoteceni, Fumonizini). Tej lahko nato sledi občuten padec prireje mleka (predvsem zaradi padca konzumacije), izguba telesne mase, plodnostne motnje (predvsem ZEA) in splošno poslabšanje imunskega stanja živali. Posledice mikotoksikoz so lahko tudi moteno delovanje organov (npr., jetra in ledvica; npr., Fumonizini, OT, EA), in centralnega živčnega sistema (npr., EA). Določeni mikotoksini s svojim delovanjem lahko tudi poškodujejo notranje organe (npr., AF, OT, EA) ter imajo celo kancerogen (npr., AF), mutagen in teratogen efekt.

Nekateri mikotoksini so lahko zaradi prenosa v mleko ali meso nevarni tudi za ljudi (zlasti aflatoksin- AFM1). Kar sicer na srečo redko zasledimo. Da pa ne bi sedaj začeli še dodatno omejevati konzumacije živalskih proizvodov, se je potrebno zavedati, da mnogo več mikotoksinov ljudje zaužijemo z rastlinsko hrano kot s hrano živalskega izvora.

 

PREVENTIVA:

Kje začeti? Ključna je dobra in strateška preventiva, ki naj se začne že z ustreznimi agrotehničnimi ukrepi na polju ali travniku.

Če pride do neljubih vremenskih dogodkov poskrbimo, da ocenimo obsežnost škode in dodobra presodimo o smiselnosti nadaljnje uporabe surovine. Siliranje/žetev takega pridelka vsekakor opravimo prej,  saj poškodovane rastline predstavljajo idealen medij za razvoj plesni in/ali tudi mikotoksinov. Zlasti ob takih primerih je priporočena uporaba silirnih dodatkov (npr., Chr. Hansen- Silosolve).

Sledi naj primerno skladiščenje z ustrezno čistočo, temperaturo, pH vrednostjo in vlago, ter konzerviranjem s čim manj prisotnosti zraka. Ob odprtju silaž poskrbimo za zadosten dnevni odvzem krme. Če v krmi opazimo vidne plesni, je potrebno čim prej ukrepati in zaustaviti njihovo rast (uporaba propionskih in drugih organskih kislin).

Poleg osnovnih in tudi obsežnih analiz krme na hranila in prebavljivosti, ne pozabimo pa tudi analize na prisotnost mikotoksinov (Slika 5).


Slika 5: Rezultat analize krme na prisotnost mikotoksinov.


Kot varno preventivo vsaj do rezultatov analiz na mikotoksine je priporočeno v krmne obroke vključiti vezalce mikotoksinov (npr. B.i.o tox Active 8). Učinkovitost vezave posameznih mikotoksinov se precej razlikuje (Slika 6). Nekateri mikotoksini so lažje vezljivi (npr., AF in ergotropni alkaloidi) in jih lahko (če je njihova koncentracija nizka) veže praktično vsak medij, ki ima veliko površino vezave (gline, stene kvasovk, …). Nekateri mikotoksini pa veljajo za težje (OH, FUM, ZEA) oz. ne vezljive (T2, DON). Predvsem pri slednjih moramo zato uporabiti drugačna sredstva s katerimi tovrstne mikotoksine pred vezavo deaktiviramo in nato šele razgradimo.


Slika 6: Učinkovitost vezave posameznih mikotoksinov.


Kar se tiče drugih krmnih dodatkov - prej smo že omenili, da je ustrezno delovanje vampa ključno v obrambi pred negativnimi učinki mikotoksinov! Poskrbimo, da imajo živali v obrokih ustrezno količino pufrov (npr., Phix up). S slednjimi bomo v vampu mikrobom zagotovili za delovanje ustrezen in stabilen pH. Če želimo v naših hlevih bolj robustne in dobro odporne živali so nam v pomoč produkti na osnovi kvasovk, ki so obogatene z  MOS in β- glukani (npr., Celmanax) ter ustrezni vitamini (zlasti vitamin E, ki deluje kot antioksidant) in minerali (npr., selen).


ZAKLJUČEK:

Tudi letos se nemalo kateri kmet v svojem hlevu sooča z nepojasnjenimi problemi (padec ješčnosti, driske, padec prireje, slabša reprodukcija, …). Ne pozabimo na možnost prisotnosti mikotoksinov!


Avtorica: Karin Zorko, mag.inž.zoot, Animalis d.o.o.